Naš jubilej je primerna priložnost, da se ozremo na prehojeno pot in jo skušamo premisliti. Samo tako se bomo zavedali doseženega in tudi nekaterih napak ter pomanjkljivosti, kar nam je lahko dober kažipot za vnaprej, predvsem pa se bomo zavedali pomena našega društva v razvoju slovenske arheologije.
Učene družbe in društva imajo na Slovenskem dolgo tradicijo. Ta sega od številnih akademij v primorskih mestih od 15. do 18. stoletja, preko Akademije operozov v Ljubljani, Zoissovega kroga in Zgodovinskega ter Muzejskega društva Kranjske, če naštejem samo najbolj znane. Ne smemo prezrti tudi manjših, lokalnih učenih društev, ki so se oblikovala ob pomembnejših ustanovah, najpogosteje ob muzejih, kjer so pričele nastajati prve arheološke zbirke.
Toda do prave strokovne organizacije je slovenska arheologija morala počakati vse do konca druge svetovne vojne, sprva v članstvu v Arheološkem društvu Jugoslavije, ustanovljenem leta 1950, nato preko Slovenske podružnice tega društva in leta 1971 z ustanovitvijo Slovenskega arheološkega društva. Nekateri slovenski arheologi so bili v prvih povojnih letih tudi člani drugih slovenskih strokovnih društev, npr. Zgodovinskega društva za Slovenijo, ustanovljenega leta 1946, Društva muzealcev Slovenije, ustanovljenega leta 1952, prav mogoče pa tudi Umetnostnozgodovinskega društva, ki je leta 1951 obnovilo svojo dejavnost, toda v nobenem od njih niso bili organizirani kot posebna strokovna skupina.
Za odgovor na vprašanje, zakaj ni bila slovensko arheološko društvo ustanovljeno še pred nastankom Slovenske podružnice ADJ, moramo bolje pogledati takratno društveno situacijo na Slovenskem. Poleg že omenjenih društev, zgodovinskega, muzealskega in umetnostnozgodovinskega je v petdesetih letih na področju arheologiji bližnjih ved delovalo še Geografsko društvo v Ljubljani, ki je bilo ustanovljeno leta 1922, in se je v poznih petdesetih letih preimenovalo v Geografsko društvo Slovenije v Ljubljani. Leta 1954 je bilo ustanovljeno še Arhivsko društvo Slovenije, ki je izšlo iz Zgodovinskega društva. Gre torej za društva, ki so bodisi nastala še pred drugo svetovno vojno ali pa so za svoje neposredne predhodnike imela eno od predvojnih društev; npr. Zgodovinsko in Muzealsko društvo sta za neposrednega predhodnika imeli Muzejsko društvo za Slovenijo.
Druga strokovna društva na humanističnem področju so bila ustanovljeno šele v sedemdesetih letih: Slovensko arheološko društvo (1971), Slovensko konservatorsko društvo (1971), Slovensko etnološko društvo leta (1975) in Društvo za antične in humanistične študije Slovenije (1976), kar jasno kaže na postopnost razvoja teh ved pri nas in tudi rast števila njihovih strokovnjakov. V prvih povojnih letih so bili arheologi, etnologi, konservatorji in še marsikateri drugi strokovnjaki maloštevilni in so težko mogli uresničiti pobude za ustanavljanje lastnih strokovnih društev. Šele z bolj razvito kadrovsko in institucionalno infrastrukture je lahko nastala dovolj velika kritična masa, da so se lahko ustanavljala nova strokovna društva. Pri tem pa ne smemo pozabiti, da strokovnjaki iz omenjenih ved niso bili brez strokovne društvene organiziranosti, številni slovenski strokovnjaki so v prvih povojnih desetletjih bili društveno organizirani v skupnih jugoslovanskih strokovnih društvih oziroma zvezah, kot npr. v že omenjenem Arheološkem društvu Jugoslavije, Muzejsko-konzervatorskem društvu Jugoslavije, Zvezi muzejskih društev Jugoslavije, Zvezi društev za antične študije Jugoslavije ipd.
Sedemdeseta leta je označevala federalizacija številnih jugoslovanskih oziroma vsedržavnih organizacij, med drugim tudi strokovnih društev, med katerimi je bilo tudi Arheološko društvo Jugoslavije. Do oblikovanja posebne, slovenske skupine arheologov v ADJ je prišlo postopoma. V letu 1959 je bila ustanovljena Slovensko podružnica ADJ, ki pa še ni bila povsem formalno del skupnega društva, saj statut ADJ takrat takšnih podružnic še ni predvideval. Nacionalne oz. republiške podružnice so bile vključene v statut tri leta pozneje na kongresu ADJ v Ljubljani.
Kmalu zatem, leta 1966, se je pojavila pobuda o preoblikovanju podružnice v Arheološko društvo za Slovenijo, kot neke vrste predhodna etapa do pravega in samostojnega Slovenskega arheološkega društva. Do te pobude ni prišlo samo znotraj podružnice, nanjo so vplivala tudi gibanja v drugih republikah, predvsem na Hrvaškem, kjer je bilo leta 1967 obnovljeno Hrvaško arheološko društvo, ustanovljeno že v 19. stoletju, a je bilo prepovedano s šestojanuarsko diktaturo leta 1929. Leta 1971, ko je bil sprejet dogovor o preoblikovanju Arheološkega društva Jugoslavije v Zvezo arheoloških društev Jugoslavije, so bila najprej ustanovljena republiška društva, da bi ta nato stopila v novo zvezo.
V obdobju jugoslovanskega socialističnega režima, ki je tudi sam šel skozi vrsto razvojnih korakov in petdeseta leta niso bila podobna sedemdesetim ali osemdesetim, so imela strokovna društva poseben status.
Upoštevati je treba, da je vsedržavno arheološko strokovno društvo bilo v povojnih letih zamišljeno kot pomemben del skupne institucionalne infrastrukture v arheologiji. Njegova naloga je bila povezovati arheološke in sorodne strokovnjake iz različnih ustanov, usmeritev in specializacij ter predstavljati arheološko vedo v odnosu do različnih organov oblasti in javnosti. Vsa društva so pravno gledano civilna združenja, ki se morajo registrirati pri ustreznih organih, da bi lahko pridobila določene pogoje in pravice za svoje delovanje. V socialistični Jugoslaviji (in tudi Sloveniji) je bila strokovnim društvom, kot je naše, podeljena še posebej pomembna vloga uradnih zastopnikov stroke. Da je arheologijo tedanja oblast dojemala kot pomemben družbeni servis, veliko bolj resno kot katera koli predhodna oblast, je očitno že iz dejstva, da so prav različni državni organi finančno in organizacijsko pomagali tudi k zagonu strokovnega arheološkega društva.
Društva so, kot je bilo že rečeno, bila uradni predstavniki strok v razmerju do vladnih ustanov oziroma koordinatorji svojih strok navznoter, katerih naloga je bila zagotavljati izvajanje programov in drugih dogovorjenih dejavnosti pri izvajanju vladnih politik. Država je potrebovala kompetentne sogovornike in hkrati tudi zagotovilo, da bodo naloge izpolnjene, zato je reprezentativnim društvom dala relativno velika pooblastila in tudi sredstva. Sodeč po rezultatih in dosežkih v prvih dveh desetletjih po drugi svetovni vojni je arheologija imela precej močno skupno jugoslovansko društvo.
Kot je bilo že povedano, predhodnica Slovenskega arheološkega društva je bila Slovenska podružnica ADJ. Z delom je pričela napol formalno leta 1959, dokončno pa je bila formalizirana v leta 1962. Takrat je veljalo, da podružnice lahko imajo predvsem svoj družabni in izobraževalni program, niso pa mogle samostojno delovati pri publiciranju in na mednarodnem področju.
Slovenska podružnica je bila zelo aktivna. V svojem dobro desetletje dolgem delovanju je organizirala več kot trideset plenarnih sestankov, osemnajst strokovnih ekskurzij, petinsedemdeset predavanj in vrsto pomembnih znanstvenih kolokvijev, kot so bili na primer Zgodnja antika v Sloveniji, Zgodnji srednji vek, Kelti in njih dediščina na Slovenskem, Paleolitik v Sloveniji. Ti kolokviji, ki so bili kmalu zatem objavljani v Arheološkem vestniku, so se kmalu izkazali za ključne razvojne postaje, kjer se je reflektiralo dotedanji razvoj arheologije, njena konceptna orodja in postavljalo razvojne smernice za bodočnost. Med najzahtevnejše naloge podružnice je sodila koordinacija jugoslovanske udeležbe so na 1. kongresu slovanske arheologije leta 1965 v Varšavi, ki je za takratno jugoslovansko arheologijo pomenil prvi velik nastop na mednarodnem prizorišču in je temu primerno bilo namenjenih veliko sredstev. Takrat je jugoslovanska razstava Materialna kultura Slovanov od 6. do 13. stoletja prejela posebno nagrado kongresa.
V šestdesetih letih je bila Slovenska podružnica aktivno udeležena v vseh najpomembnejših slovenskih projektih, mnoge med njimi je tudi sama predlagala, kot npr. projekt osrednjega kataloga arheoloških in zgodovinskih knjig in revij v slovenskem jeziku, anketo o pomenu Numizmatičnega kabineta v Narodnem muzeju Slovenije, diskutirala je o načrtu poučevanja arheologije na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, sodelovala je v pripravah projektov Claustra Alpium Iuliarum, Arheološka topografija Slovenije in Arheološka karta Slovenije, predvidela je tudi t.i. referativni pregled arheoloških zbirk v slovenskih muzejih. S hrvaško in srbsko podružnico je oblikovala sistem medsebojne pomoči in je sodelovala pri pripravi novega statuta Arheološkega društva Jugoslavije, skupaj z osrednjo jugoslovansko arheološko organizacijo pa je sodelovala tudi pri podeljevanju štipendij za študij v tujini. Na začetku sedemdesetih let je pričela izdajati bilten društva, iz katerega je desetletje kasneje nastala revija Arheo.
Iz naštetega postaja povsem očitno, kako pomembno koordinacijsko vlogo je imela podružnica oz. kasnejše društvo. Danes seveda kaj takega ni mogoče. Toda to so bili vendarle drugačni časi, ko so bile posamezne ustanove manj samostojne in so se pri pripravi svojih programov pogosto usklajevale na republiški, včasih celo na državni ravni. Naloga usklajevanja pa je bila namenjena strokovnim društvom, v katerih so bili načeloma včlanjeni vsi profesionalni arheologi.
Takšno delo je bilo seveda zahtevno, a nujno, saj je bilo potrebno presegati notranje institucionalne okvirje takrat še vedno mlade arheološke organizacije. Glede na velikost projektov in njihovo odmevnost, so seveda imeli prednost projekti, ki so imeli pomen na nacionalni ravni in to praktično na vseh področji, od selekcije in podpore primarnim raziskavam in dejavnostim do publiciranja in predstavljanja rezultatov strokovni in širši javnosti.
Osemdeseta leta so dajala slutiti veliko družbeno krizo in številni projekti Slovenskega arheološkega društva so se izkazali za preveč ambiciozne, da bi jih lahko uresničila slaba stotnija takratnih arheologov v Sloveniji. Postopoma so tudi posamezne ustanove vse bolj neodvisno od društva izvajale svoje programe. Na mednarodnem področju je v šestdesetih in deloma tudi v sedemdeseti letih prav društvo bilo pogost posrednik med domačimi in tujimi partnerji, te vloge pa v osemdesetih letih ni imelo več. Zadnje veliko dejanje Slovenskega arheološkega društva je bila organizacija 13. kongresa arheologov Jugoslavije leta 1988 na Bledu, ki se je kasneje izkazal za zadnjega skupne jugoslovanske arheološke zveze. Nekaj let pred tem je slovensko društvo prevzelo založbo Zveze arheoloških društev Jugoslavije in celotno skupno, a takrat že močno skrčeno založniško dejavnost. Vsebinsko in grafično prenovljena revija Arheološki pregled je pod uredništvom Bojana Djurića predstavljala vrh takratnega znanstvenega publiciranja, a je iz razumljivih razlogov po letu 1991 ugasnila.
Prvo desetletje po osamosvojitvi je za Slovensko arheološko društvo pomenilo krizno obdobje, saj je SAD izgubil vrsto nalog, ki jih je do tedaj opravljal več desetletij, predvsem pa je prenehal biti skorajda obvezno koordinacijsko telo slovenske arheologije. S stališča društva se je slovenska arheologija pričela močno drobiti, saj so posamezne ustanove samostojno izvajale svoje raziskovalne, muzejske in publicistične projekte, brez poprejšnje koordinacije na društveni ravni. Društvo je tudi izgubilo pooblaščen status pri vladnih strukturah. Če je bilo poprej predstavnik celotne arheologije, je poslej postalo samo eno od prostovoljnih civilnih združenj. Sistemskih finančnih sredstev iz državnih virov ni bilo več in SAD se je moralo zanašati na lastne prihodke in morebitne razpise za posamezne projekte. Če je SAD v 70.letih pripravljal Srednjeročni arheološki program, tega poslej ni več. Močno skrčen delokrog SAD je izrazito načel njegovo identiteto in vlogo v strokovni skupnosti. Situacija se je delno popravila leta 2002, ko je SAD pri Ministrstvu za kulturo dobilo status društva v javnem interesu na področju kulturne dediščine.
Kriza v devetdesetih letih je bila predvsem kriza za društvo, toda ne za slovensko arheologijo. Ta se je ob tako velikih izzivih, kot je bil avtocestni projekt, uspela izjemno učinkovito odzvati in v zelo hitrem času reformirati vrsto praks in načinov dela in kmalu je sledila dobesedno prava eksplozija zaposlitev v arheologiji, obsega arheoloških raziskav, zlasti preventivnih, pričela so nastajati zasebna podjetja, in, kar je še posebej pomembno, močno so se povečale aktivnosti na mednarodnem področju. Vstop Slovenije v Evropsko unijo je ustvaril odlične pogoje, v katerih se je lahko realiziral velik potencial domačih strokovnjakov in strokovnjakinj.
Slovenska arheologija dane teče po več tirih, ki se križajo, tečejo vzporedno in tudi divergirajo. Ne potrebuje več enega koordinatorja, ki bi usmerjal vlake. Razvila se je v zelo robusten in hkrati vitalen sistem, ki je dokazano sposoben preživeti različne krize, kot sta bili npr. finančna kriza pred slabimi desetimi leti ali pa nedavna epidemija COVID. Naša arheologija ni več odvisna od velikih mojstrov in njihovih ambicij in načrtov ter nenazadnje tudi osebnih usod, kot je to bilo še pred dobrimi petimi desetletji, ko je npr. smrt Josipa Korošca in Josipa Klemenca konec šestdesetih let, močno spremenila razvoj arheologije na Univerzi v Ljubljani in tudi v marsičem preusmerila razvoj slovenske arheologije.
Iz povedanega se zdi, kot da je društvo v družbi močnih samostojnih javnih in zasebnih arheoloških ustanov in raziskovalcev postalo nekako odveč, kot odmev starih časov. Jasno je, da se ti časi ne morejo ponoviti in da mora društvo najti nov način, kako učinkovati v sedanji strokovni skupnosti. Toda ne smemo pozabiti, da je v veliki meri prav društvo s svojo dejavnostjo močno prispevalo k stanju, kot ga imamo danes.
Društvo so ljudje, in iste ljudi srečujemo na različnih mestih, vodilnih in ne-vodilnih v sistemu arheologije in arheološke prakse. V tem smislu se SAD spreminja v forum komunikacije, katerega naloga je predvsem preseči aktualno razpršenost interesov in medinstitucionalno razdrobljenost. SAD je organizacija, ki združuje arheološke strokovnjake z vseh področij, združuje delodajalce in delojemalce, združuje različne generacije, od začetnikov na arheološki poklicni poti do upokojencev, združuje tiste, ki predpisujejo, kaj se sme početi in kako in tiste, ki temu sledijo. In, nenazadnje, to kar smo še posebej občutili v času COVIDA, lahko ponudi prijetno družabno okolje za vse, ki delijo podobne strokovne interese. Na slednje vsekakor ne smemo pozabiti in moramo še posebej negovati. Vsako vodstvo društva mora vedeti, kakšno dodano vrednost lahko društvo pomeni za člane in članice. Če tega ne znamo poiskati in ustvariti, so naši obeti skromni.
Svet arheologije se je nepovratno spremenil v skoraj vseh pogledih. Vse več komuniciramo po internetu, objavljamo v digitalnih formatih, arheologija je, kot nikoli poprej, prisotna v različnih medijih, ne nujno vedno v pravilni podobi. V zadnjih dveh desetletjih smo ravno z izjemno velikim številom terenskih raziskav, kar 2300 jih je bilo samo v zadnjih štirih letih, jasno pokazali naš družbeni pomen in kompetence, a še vedno nismo gospodarji naše podobe, in tudi ne bomo mogli biti. Nikomur ne moremo zapovedati, kako je potrebno razumeti pomen arheološkega znanja in dediščine, a lahko ga prepričamo. Najbolje ravno s predstavljanjem naših dosežkov in odgovornostjo do stroke in osebno integriteto. Na žalost smo ravno te dni lahko videli, kaj pomeni zanemarjanje stroke na račun hitrih obetov takega ali drugačnega uspeha.
Obeta nam se svet tako imenovane post-resničnosti, ki najbolje učinkuje v ravno v fragmentirani družbi, kjer je težko uveljaviti skupne vrednote in referenčne točke v fluidni vsakdanjosti brez trdnih opor. Arheologija je ravno tako odprta oziroma podvržena tovrstnim učinkom, a zavedati se moramo enega pomembnega dejstva. Namreč, arheologija je za vse ali vsaj večino nas bila karierna odločitev, ki močno zaznamuje naša življenja. Zavedamo se, da so različni interesi na področju arheologije povsem legitimni, in tudi nimamo iluzij, da ni protislovnih oziroma nasprotujočih mnenj med našimi člani o marsikateri temi. Tudi to sprejemamo in celo podpiramo saj je v okoliščinah monopola ene misli razvoj zaustavljen.
Če je bilo nekoč samoumevno, da je vsak arheolog član društva, temu danes ni tako. In ravno tu vidim nove izzive za Slovensko arheološko društvo. Danes je v Sloveniji približno tristo aktivnih arheologov in drugih strokovnjakov na arheološkem področju. Mogoče ne zveni tako veliko, a za Hollywoodsko prikazovanje preteklosti je to kar resna številka, če se nekoliko pošalim. Niso vsi arheologi aktivni člani društva, a zato jih ne izločamo iz komunikacije. Upamo pa, da jih bomo prepričali, da se nam pridružijo.
Nekako moramo najti način, da vsakemu ponudimo nekaj, kar bi drugje težko dobil, izobraževanje za tiste, ki se zaradi različnih razlogov težje usposabljajo ob vsakdanjem delu, mednarodne povezave za tiste, ki nimajo izkušenj in mrež na tem področju, ker so zaradi dela pretežno priklenjeni na domače okolje, informacije o pomembnih arheoloških dosežkih doma in po svetu za tiste, ki težje pridejo do njih ali se zaradi preobilice informacij težje znajdejo med njimi, družabne dogodke za vse tiste, ki si jih želijo in jim manjkajo v vsakdanjem strokovnem življenju. In na koncu moramo k temu dodati še našo odgovornost do širše javnosti. Čeprav si številne javne in zasebne ustanove v zadnjih dveh desetletjih močno prizadevajo seznaniti širšo javnost o svojih dosežkih, pa je ravno društvo tisto, ki lahko in pravzaprav mora predstavljati celovito podobo slovenske arheologije in njenih strokovnjakov in strokovnjakinj. Upam, da sebi in bodočim vodstvom Slovenskega društva nisem naložil preveliko breme.